ASPIracije
Eden najpogostejših opisov oseb na avtističnem spektru je, da jih do najmanjše potankosti zanimajo različna področja. Drži. So teme in področja, katerim smo se avtisti pripravljeni posvečati z zavidanja vredno zagnanostjo, natančnostjo, zavzetostjo in resnostjo. Lahko gre za prav specifične interese, ki so včasih tudi res nenavadni, najpogosteje pa so to hobiji, kakršne poznajo vsi. Čas je, da v rubriki ASPIracije tudi mi zajahamo svoje konjičke.
SubKULTura
Koncert
PANTERA: kavboji iz pekla so še vedno “močnejši od vseh”
Po 24-ih letih čakanja so Ljubljano z razprodanim koncertom v dvorani Stožice ponovno počastili pionirji groove metala. Kljub polovični in kontroverzniklasični zasedbi je Pantera navdušila občinstvo, ki je nazaj navdušilo bend, vlivajoč upanje, da bodo kavboji iz pekla še kdaj prevzeli to »čudovito mesto«.
Po zmagoslavnem nastopu legend britanske težko-metalne glasbe Judas Priest pred tremi leti in lanskoletnem razprodanem nastopu neutrudljivih Iron Maiden, ki so svojo Future Past turnejo odprli s prvim koncertom v Ljubljani že v letu 2006, je tokrat dvorano Stožice v petek, 31. 1., obiskala težko pričakovana Pantera, ki je nazadnje obiskala Ljubljano davnega leta 2001. Po ekstenzivni turneji po Severni in Južni Ameriki ter Aziji, so se velikani metal glasbe letos ustavili tudi pri nas. Pričakovanje koncerta se je lahko merilo le z raznoliko starostjo oboževalcev, saj je bilo v občinstvu videti tako osnovnošolske otroke in njihove staro-rokerske starše kot najstnike in mamice srednjih let. Vidno zadovoljno občinstvo je s svojo seizmično energijo navdušilo tako predskupini Child Bite in Power Trip kot Pantero, ki je po izpolnjenih pričakovanjih napovedala tudi morebitno vrnitev v te kraje.
Za poznavalce in oboževalce težko-metalne glasbe je Pantera ime, ki ga ni treba posebej predstavljati. Teksaškemu bendu, ki sta ga leta 1981 ustanovila brata Abbott, Vinnie Paul in »Dimebag« Darrell, je uspelo nekaj, s čimer bi se le redki bendi lahko pohvalili; nekoč »glam metal« skupina je svoj kičasti stil, navdihnjen s strani velikanov rokenrola Kiss in Van Halen, uspešno prelevila v enega najvplivnejših metal bendov 90-ih let in sama poskrbela za popularizacijo - takrat še nove - podzvrsti metal glasbe: groove metala. Kar je Metallica storila za svet glasbe v 80-ih letih prejšnjega stoletja z neizpodbitnim stilom »thrash metal« glasbe, je Pantera storila v 90-ih in prevzela prestol največjega metal benda svojega časa. S svojim prelomnim albumom iz leta 1990 Cowboys from Hell in z vsakim naslednjim je Pantera stopnjevala svoj uspeh do te mere, da so postali bend s prepričljivo »najtežjim albumom«, ki je kadarkoli dosegel vrh ameriške lestvice Billboardovih 200 albumov, kjer so z vrha izpodrinili celo Madonno. Po razpadu skupine leta 2003, tragičnem umoru kitarista Darrella leta 2004 in smrti bobnarja Vinnieja Paula leta 2018 je za mnoge bilo vprašanje o ponovni združitvi Pantere popolnoma odveč. Glasbeni dvojec je namreč po mnenju mnogih preveč ključen, da bi kdorkoli lahko kdaj zapolnil njuno vrzel v duši in zapuščini benda, ki sta jo pustila za seboj. Od 2022 naprej pevec Philip Anselmo in basist Rex Brown nadaljujeta ime ter zapuščino benda v čast preminulima bratoma Abbott. V pomoč sta jima bobnar Charlie Benante, član kultne thrash skupine Anthrax, in kitarist Zakk Wylde, ustanovitelj skupine Black Label Society in kitarski virtuoz s širokim portfeljem.
Po odprtju vrat ob 18h so prve vrste stojišča že zapolnili najbolj zagnani oboževalci, a marsikdo drug si je čakajoč nastopa teksaških predskupin raje postregel s pivom in drugimi osvežilnimi pijačami. Za prigrizke tudi ni manjkalo stojnic, ki so obiskovalce vabile z mastno pokovko in hot dogi. A ne glede na to, pred katero stojnico so se znašli obiskovalci, so vsi čutili grozljivo podražitev, ki je kljub inflaciji presegala vse meje razuma (dragi moji, štiri evre za pol litra vode v plastičnem kozarcu je rop sredi belega dne). Ob 19h so Child Bite s svojo mešanico hardcore-punka in metala začeli z ogrevanjem občinstva, ki se je na njihov opit in kaotičen nastop odzvalo z mešanimi, a vseeno dovolj pozitivnimi občutki, da je v dvorani še vedno veljalo zadovoljno vzdušje.
Ob 19:50 so atmosfero in intenziteto stopnjevali Power Trip, ki so s svojim nastopom impresivno poustvarili atmosfero njihovega prelomnega albuma Nightmare Logic z agresivnimi kitarskimi riffi, neizprosnim tempom in ukazujočimi vokali, ki bi navdušili vsakega thrash metal poznavalca. Novi pevec Seth Gilmore, ki je po smrti Rileyja Galea leta 2020 prevzel vlogo vokalista, se je odlično znašel pred vse večjim občinstvom, ki je poskrbelo za presenetljivo bojevit moshpit, česar v dvorani Stožice ne vidimo pogosto. Mojstri crossover thrasha so poskrbeli, da so se moshpiti vrteli še dolgo po vrhuncu skladb, le nekaj pesmi kasneje pa je bila dvorana že nabito polna in pripravljena na glavni spektakel.
Če je po nastopu Power Trip zakrito platno z napisom Pantera poskrbelo za navdušenje, pa je zvok uvodne pesmi ob točno 21. uri sprožil oglušujoč vzklik in ploskanje vseh pošteno ogretih oboževalcev. Tik pred padlo zaveso je Zakk Wylde z uvodnim kolosalnim riffom skladbe A New Level zatresel dvorano Stožice, ki je že od prve note žarela z zagnanostjo in aktivnostjo kot že dolgo let ne. Če je Child Bite postregel z zanimivim aperitivom in Power Trip s prvovrstno predjedjo, potem je Pantera nedvomno postregla z najbolj nasitno glavno jedjo brez kosti, kar jih je. Redki bi lahko oporekali odigranemu naboru pesmi, saj so se Phil Anselmo in druščina suvereno sprehodili čez njihov katalog najbolj cenjenih in ljubljenih albumov. Ljudje se starajo in s tem tudi njihove glasilke, a Anselmo je prepričljivo in vehementno odpel tudi zahtevnejše odlomke hitov, kot npr. This Love in Suicide Note, Part II. Seveda občinstvo ni le občudovaloskladbe križem rok, temveč je z veliko ujmo in entuziazmom odpelo vse pričakovane refrene, kot npr. pri pesmih Mouth for War, Becoming in Walk, kar je pevca neštetokrat pustilo brez besed. Vzajemno navdušenje in hvaležnost za električno atmosfero je pevec nemalokrat izpostavil med premori, opisujoč Ljubljano z besedami »Prelepi kraj, prelepi ljudje«.
Za oboževalce, za brate, za zapuščino
Po Anselmovih besedah je »vsaka odigrana nota posvečena Vinnieju in Dimebagu«, kar je moč čutiti vsak trenutek nastopa, saj je za utemeljitev tega sporočila poleg Anselmovih monologov med premori dalo vedeti tudi koncertno ozadje, kjer so se neprestano vrteli posnetki utrinkov življenja bratov Abbott v spomin na njun doprinos k zapuščini skupine. Slednje je najbolje prišlo do izraza med skladbo Floods, kjer je Zakk Wylde poskrbel za zvesto in zadovoljivo izvedbo enega najbolj melanholičnih solov, ki jih je kitarist »Dimebag« kdaj napisal. Najbolj čustven trenutek koncerta – kolikor je pač moč čutiti karkoli drugega kot adrenalin na Panterinih koncertih – gre pripisati zaključni melodiji pesmi, ki so jo spremljali zvoki dežja za katarzičen občutek popolnosti po dolgem in dramatičnem breakdownu. Nesmiselno je bilo pričakovati, da bo Zakk Wylde na odru popolnoma kopija »Dimebag« Darella, iz prikazanega poklona pokojnemu kitaristu pa smo tudi dobili potrdilo, da bi katerikoli drug kitarist težko bolje opravil to nehvaležno delo.
Kdor čaka, dočaka
Ena ura in pol največjih uspešnic je morda za nekoga premajhno plačilo za tako težko pričakovan koncert, toda za razliko od drugih evropskih držav te turneje smo Slovenci bili deležni čudovitega presenečenja. Po pričakovanem bisu je nekaj oboževalcev že začelo zapuščati dvorano, a naša teksaška druščina je nekaj časa ostala na odru. »Veste kaj … Še eno pesem,« je na šok mnogih nasmejano izjavil Anselmo, nakar je osuplemu občinstvu Pantera postregla še z Yesterday Don't Mean Shit. Tega v 2025 ni bila deležna nobena evropska država turneje, kar je gotovo razveselilo vsakega skeptika, ki se je še spraševal, ali je bila 90-minutna koncertna epopeja vredna svojega denarja. Teksaški giganti so v Stožicah pričarali nepozabno vzdušje, ki se bo globoko zasidralo v spomin tako oboževalcem kot nastopajočim. Tudi če se Panterina póta s Slovenijo več ne križajo, si bo mnogo glasbenih entuziastov ta spektakel zapomnilo kot izpolnjujočo izkušnjo.
Filip
Video-svet
KORISTNA PLAT VIDEO IGER
Igranje video iger je priljubljeno pri večini aspijev. Staršem se pogosto zdi, da je treba čas za to dejavnost omejevati, saj poznajo le škodljive posledice igranja video iger. Pogovor na podcastu Joe Rogan Experience, v katerem je Rogan gostil Elona Muska, pa razkrije manj znano – in zelo koristno! – plat video iger.
Prisluhnimo, morda bomo vsi skupaj spremenili mnenje. V branje vam ponujamo krajši odlomek iz sicer dve in pol uri trajajočega pogovora, v katerem se Rogan in Musk pogovarjata o različnih temah. Izvemo med drugim tudi to, da je v video igrah, na primer pri igri Diablo, zaznati popolno dominacijo Kitajcev na prvih 100 mestih, nekaj je Korejcev in Tajvancev. Med 20 sta samo dva Američana, ostali so iz Azije. Med 20 najboljšimi je tudi Musk, ki dejansko igra s svojim pravim imenom. V času od intervjuja se mu je uspelo uvrstiti na prvo mesto na svetu. Kaj torej meni o video igrah eden najbolj briljantnih umov našega časa:
R: Ljudje vedno pravijo, da so video igre frivolna zabava, meni pa se zdi pomembno, kar praviš ti: igranje video je tako zahtevno, da se mu moraš popolnoma posvetiti, misliš samo na igro, zato lahko lajša stres, ker izključuje ves ostali svet.
M: Ja, če igram video igro na ekstremno zahtevni težavnostni stopnji, se moram popolnoma zbrati nanjo, in to ima pomirjujoč učinek, sprošča me. Gre za podobnost z borilnimi veščinami ali biljardom ali čimerkoli, kar te prisili v zbranost. Vse, kar me prisili, da se popolnoma osredotočim, me pomirja. Zame ima to učinek nekakšne mentalne ponastavitve. Na mentalni ravni je to ugodno.
R: Ja. Tak je tudi jiu jitsu, ali pa lokostrelstvo, ker moraš za natančno sproženje puščice opraviti veliko različnih drobnih gibov, tako da moraš med streljanjem razmišljati samo o tem – to pa ti očisti glavo.
M: Res je, to ti očisti misli.
R: Bral sem o raziskavi, ki so jo opravili med kirurgi, in je pokazala, da kirurgi, ki redno igrajo video igre, med operacijo naredijo manj napak.
M: Vidoe igre zahtevajo ročno spretnost in s tega vidika je to dejstvo smiselno, povsem smiselno. Rekel bi, da so lahko kirurške spretnosti nekoga, ki igra video igre, res zelo dobre. Igranje video iger zahteva hitre reakcije.
R: Statistični prikaz raziskave kaže, da je 32 % manj napak, hitrost je 24 % večja, splošni rezultat operacij pa je 26 % boljši od kolegov kirurgov, ki ne igrajo video iger. To je izjemno! Na medicinski fakulteti bi morali od študentov zahtevati, naj igrajo video igre.
M: (smeh) Ja, če nekdo dosega vrhunske rezultate v video igrah, je to za njegove kirurške veščine dodatna vrednost, kot dodajanje ena plus ena.
R: Ne velja le za vrhunske igralce – v raziskavi so sodelovali ljudje, ki pač igrajo video igre.
M: Tvoje ročne spretnosti se okrepijo. Med igranjem gledaš na ekran in hkrati reagiraš z rokami – imaš 10 milisekund časa za reakcijo. Zagotovo bo nekdo, ki ima dobre ročne spretnosti, dober kirurg.
R: Predstavljaj si, da obstaja tečaj, ki ti zagotavlja, da boš za 26 % izboljšal svoje veščine ... moral bi biti obvezen za vse. Pred operacijo bi zdravnika vprašal: doktor, a si se udeležil tega tečaja? Ne? Mar ne razumeš, da boš s tem tečajem za 26 % boljši? Moraš se ga udeležiti.
M: Dober test bi bil, če bi preverili, ali nekdo ne zna dobro igrati video iger. Med igranjem moraš premikati obe roki simultano, reagirati zelo hitro, in če je tvoje klikanje na miško ali tipkovnico napačno, boš izgubil. Rekel bi, da ima nekdo, ki je dober v video igrah, dobre ročne spretnosti.
R: Pomisli na igre, kot so Starcraft ali na katerokoli igro, kot je Quake, ki jih igra veliko ljudi – da se nekdo tukaj uvrsti na vrh, mora biti izjemen človek. Pika. V njem je nekaj izjemnega.
M: Nekoč sem bil eden najboljših igralcev igre Quake na svetu ...
R: (glasen smeh) Ja, govorila sva o tem. To mi je všeč, tudi jaz sem imel rad to igro.
M: ...svoj zadnji semester na kolidžu sem verjetno igri Quake posvečal več časa kot vsem študijskim predmetom skupaj.
R: Ko sem še delal na radiu, so bili vsi sodelavci strašno zagnani, bili so zabavni fantje, in v studiu so imeli prostor, kjer so igrali Quake. Jaz dotlej nisem igral video iger, rad sem se pa družil z njimi, in včasih, ko smo se fino zabavali, smo igrali tudi video igre. Med sabo smo igrali Quake, in postal sem odvisen, zares odvisen. Doma sem potem nabavil vso potrebno opremo.
M: (smeh) Ja, točno, in potem preverjaš, koliko milisekund zakasnitve imaš.
R: Popolnoma odvisen sem bil, nabavil sem si vso specializirano opremo, tako da mi je vse skupaj začelo jemati preveč časa. Sem obsesiven človek, ne morem se samo delno vključiti, na primer ne morem igrati golfa ...
M: Golf je zame prepočasen. Vem, da je golf mnogim všeč, jaz pa o tem razmišljam drugače. Recimo, če greš s prijatelji ven na sprehod in občasno vmes s palico zamahneš po žogici, je to čisto fino, in zahteva tudi zbranost, vendar je to zame prepočasi.
R: Nič se ne more primerjati z video igrami glede na količino feedbacka, gre za senzorno preobremenitev, ki prihaja z velikega ekrana z visoko resolucijo, iz slušalk na ušesih, glasovi prihajajo od vsepovsod, spredaj, zadaj, mimo tebe letijo rakete – nič se ne more primerjati s tem. Mislim pa, da je tudi golf zasvojljiv, zelo zasvojljiv. Lahko ga igraš osem ur na dan.
M: Mislim, da je lahko vsak šport zasvojljiv. Ampak intenzivnosti video igre ne more – vsaj zame – prekositi nič.
R: Ljudje ne igrajo video iger, ker menijo, da je to zapravljanje časa, izkazalo pa se je, da nam koristi. Koristi nam v realnem življenju. Če želiš upravljati z dronom, ti koristi.
M: Jaz lahko dejansko preverim, kolikšna je moja mentalna ostrina. Če igram res zahtevno video igro, in če skušam biti res dober, na primer v igri Diablo, lahko na tej osnovi ocenim, če sem utrujen ali če mi možgani ne delajo tako dobro, kot bi morali. Igranje video igre je nekakšna mentalna kalibracija – takoj lahko vidim, kakšno je moje mentalno stanje. Če igraš ponoči in si utrujen, boš igral slabo. Včasih ne veš, včasih misliš, da ti možgani delajo dobro, pa ti v resnici ne, in to se jasno pokaže v video igri, ker pač zgubljaš.
R: Ja, to je test stresa.
M: Ja, to je test stresa. Včasih mislim, da sem čisto v redu, potem pa igram igro in vidim, da nisem, da imam 10 % slabši rezultat, kot bi moral biti.
R: Enako je s športom. Tako sem izvedel, da imam covid ... počutil sem se normalno, ampak med treningom sem videl, da je z mano nekaj narobe. Ljudje, ki nimajo takšnega testa stresa, zmotno mislijo, da so ves čas na isti ravni ...
M: ...tudi slab spanec vpliva ... spanec je pomemben dejavnik. Že po petih minutah video igre lahko povem, ali sem se dobro naspal ali ne. Možgani si sicer lahko v teku dneva opomorejo, tako da si rečem, da potrebujem uro ali dve časa, in potem je bolje. Možgani si lahko od neprespanosti nekoliko opomorejo.
Podcast Joe Rogan Experience, #2223, 4.nov. 24
Prevod: JKZ
Živalski kotiček
AVTIST V DOBRI DRUŽBI
Raziskave kažejo, da so lastniki domačih živali običajno bolj veseli ter zadovoljni od ljudi brez živali. To radi verjamemo, saj se skoraj brez izjeme vsi raznežimo ob pogledu na ljubke smrčke – bodisi mačje, zajčje, hrčkaste, miškaste ... pa tudi ptičje kljunčke in ribice in sploh imamo radi vsakršno utripanje drobnih živalskih src. So pa domače živali že dalj časa tudi koristni pomočniki v terapijah – tako za terapijo oseb s telesnimi poškodbami ali celo iznakaženostjo, saj žival ob pogledu na pohabo ne izraža nobenega šoka, kot tudi za terapevtski pristop k mentalnim motnjam ter psihičnim težavam. Še posebej koristne so pri terapevtski obravnavi otrok. Danes ne govorimo več o alternativnem zdravljenju s pomočjo živali, saj je tak pristop vse bolj del redne terapije – pri nas so med pionirji na tem področju Tačke pomagačke, da o psih vodnikih za slepe osebe niti ne govorimo.
In kako se na živali odzivajo avtisti? Raziskava iz leta 2022 je pokazala zanimivost, povezano z avtizmom: osebe z avtistično motnjo se na domačo žival navežejo enako kot nevrotipične osebe, se pa redkeje in težje odločijo za lastništvo. To posebnost se da razložiti z dejstvom, da je skrb za žival odgovornost, pravzaprav kar dolžnost, ki prinaša številne obveznosti. Vsak vložen trud je seveda poplačan z nadvse zvesto, koristno in zabavno družbo, ki nam jo nudijo živali. V tem duhu so domače živali zelo koristne prav za avtiste, saj jim lahko celo nadomeščajo pomanjkanje stikov z ljudmi. A kot rečeno: gre za napor, ki je lahko za osebo na spektru, ki je že tako in tako izpostavljena večjemu stresu, še dodaten izziv, ki si ga enostavno ne more privoščiti. Vsaj lahkomiselno ne, zato je pred nakupom živali – ali še bolje posvojitvijo – to odločitev potrebno pretehtati.
Tistim, ki omahujete, bo odločitev olajšalo nekaj dodatnih informacij o tem, kakšno kvaliteto prinašajo živali v naša življenja: primorajo nas v telesno aktivnost, ker jih moramo peljati na sprehod; skrbijo za nas in nas znajo pomiriti, saj nagonsko čutijo našo vznemirjenost; z njimi se lahko pogovarjamo, kar nam pomaga artikulirati težavo in jo ubesediti; božanje in dotikanje živali je posebej koristna oblika taktilne stimulacije, ki nas pomirja. Vse to so splošne koristi druženja s prijaznimi kosmatinci in drugimi domačimi živalmi. Kaj pa so tiste posebne kvalitete, ki jih domača žival prinaša osebi na avtističnem spektru?
Zagotovo lahko družba živali avtistom nadomešča stik z drugimi osebami, in to brez stresa, ki ga zanje predstavlja stik z ljudmi. Interakcija z živalmi avtistom dovoljuje, da odvržejo masko, ki si jo običajno nadevajo v navzočnosti nevrotipičnih oseb, saj so živali povsem brez predsodkov in niso nagnjene k presojanju. To je za avtistično osebo ne le osvobajajoče, ampak ji tudi krepi samozavest. Poleg tega lahko domača žival svojemu lastniku daje občutek njegove lastne vrednosti, ker ve, da ga žival potrebuje in je brez njega zgubljena.
Manj dorečeno je, ali res drži, da imajo živali utečen in predvidljiv način obnašanja, kar je seveda z vidika avtistične osebe zelo zaželeno. Dobri poznavalci živali se s tem morda ne bodo strinjali. Tudi živali znajo biti nepredvidljive. Ocenjevano s strani človeka je njihovo obnašanje manj kompleksno, a to velja zgolj za površen pogled: tudi živali imajo svoje muhe, razpoloženja, interese, in znajo biti igrive, užaljene, razdražene ... Seveda pa te nianse v razpoloženju kažejo drugače kot ljudje: naš kuža bo na videz brez razloga pospešil ali upočasnil korak, pač, glede na to, ali si želi domov, danes bo popadel kužka, mimo katerega je na včerajšnjem sprehodu šel povsem mirno ipd. Tudi živali imajo spremenljiv značaj, to brez dvoma drži – še zmeraj pa so za osebe na avtističnem spektru izvrstna družba. A odločitev za nakup ali posvojitev domače živali mora biti dobro pretehtana. Morda si za začetek omislite manj zahtevno živalsko družbo, denimo zlato ribico v ne prevelikem akvariju.
Ivana Vojnik
SLIŠANJE MUCKA
Dialogi dražljajev, slišano Življenje, slišanje glasov… ali kar slišanje (IN/TER) poslušanje zvokov noči v Beli krajini.
To vključuje stanje brez enega samega premika, da se izenačiš z zvoki noči ter tišino, ki je vmes. Včasih je vključeno tudi snemanje.
V bolj ekstremnih primerih pa to lahko vključuje lutanje v krogih, v cikcaku, v neznano ... ali vrnitev na ena in ista mesta, do te mere, da me je prejšnji teden zvečer pri Metliškem pokopališču ustavil neki stric, ki je baje (kakor je sam rekel) neke vrste kriminalist, ki pomaga policiji in me vprašal, če potrebujem pomoč, če sem v redu in, da, če imam paranoje.
Ha.
Definitivno lahko imam razlog ali dva ali tri za paranoje.
Bilo je 25. avgusta po drugi uri zjutraj, ko sem v spremstvu dveh tovornjakarjev Belorusov pri manjšem smetišču, ki je po hribu navzdol ravno malo nižje od pokopališča, slišala ...
... jokanje malega mucka.
Srečanje z obema Belorusoma se je sprva slučajno zgodilo nekaj ur, preden smo slišali mucka, v Metliškem lokalu Pinot. Imenovala sta se Aleksander in Sergej. Prisežem, da sta bila na pogled in malce tudi po obnašanju podobna kot recimo Lolek in Bolek, ali Pat in Mat.
Naj me vrag, naj me koklja brcne, če ni resnica – če tisti večer ne bi srečala njiju, ne bi skupaj naleteli na malega mucka. Tako je prinesla usoda.
Majhen tigrast mucek z dolgimi belimi nogavicami, s polovično belo dlako ter pinki noskom je deloval zmeden in zapuščen, pod smetnjaki je v temi jokal na ves glas ... a naokrog nikogar.
Glede na vse, kar sem letošnje poletje doživela in videla ... ni bilo šans, da ga NE ujamem in vzamem s seboj.
Danes je temu mucku ime Bueno.
Da, kot Kinder Bueno. Ali kot strastni španski igralec.
Danes me je igrivost tega mucka zbudila ob osmih zjutraj.
Zaradi tega istega mucka sem v Metliki prav tako cele noči bedela do osmih zjutraj.
Ta isti mucek je razlog, da se naša mačka, starejša dama Aleksandra, trenutno odloča, ali nas še mara ali ne ... malo bo verjetno trajalo, a menim in upam, da bo čas prinesel razumevanje in medsebojno sprejemanje.
Mucek Bueno je malo dlakavo upanje, ki mi je dalo idejo, da to napišem.
Nasvet: če vidite ali slišite katerokoli žival v stiski kje ob cesti, na smetišču, v škatlah ali kakorkoli drugače ... če le imate možnost: ne pomislite dvakrat, kaj storiti, NE preveč razmišljati in peljati dalje - USTAVITE, BODITE VI TA JUNAK/INJA IN POMAGAJTE!
Hvala.
Larissa
Čas dobi svoj glas
ZAČETEK V MARCU
e-Glas bo prihajal med bralce s spremembami letnih časov. Sodelavci bomo torej delali v ritmu teh naravnih premen, pri tem pa nikakor nismo edini – skladno z letnimi časi so živeli tudi stari Rimljani. Še več: tudi oni so leto začeli z marcem.
Pred koledarjem, ki ga je leta 45 pr.n.št. uvedel Julij Cezar in je leto odmerjal po soncu, je bil v veljavi koledar, po katerem se je leto začelo v marcu. Ta stari koledar so pripisovali Romulu. Leto je imelo 10 mesecev po 31 dni ter 6 mesecev po 30. Skupaj 304 dni. Tukaj postanejo stvari prav zanimive! Kaj pa so stari Rimljani storili s 60 manjkajočimi dnevi? Preprosto: zadnjemu mesecu, decembru, sta sledila dva brezimna meseca, danes sta to januar in februar, ki sta predstavljala nekakšno zimsko vrzel med enim in drugim letom!
In potem je sledil marec. Začetek novega leta. To se je začelo s tretjo mlado luno po zimskem sončnem obratu, kar se zmeraj zgodi v marcu. V času starega Rima je bil marec prav posebej prazničen mesec. Kakor tudi za nas, sodelavce e-Glasa. Čeprav so stari Rimljani znali prav imenitno praznovati, se za praznovanje izida spletnega časopisa raje ne bomo zgledovali po njih – začetek leta so najprej praznovali 14. marca s konjskimi dirkami, 19. marca pa so se odpravljali na vojaške pohode. Pač, zaupali so dobrim vplivom najbolj znanega slavljenca meseca marca, boga Marsa, ki je seveda tudi bog vojne. Bolj nam je všeč obred na dan 23. marca, imenovam Tubilustrium, ko so Rimljani praznovali s čiščenjem posebnih ravnih trobent, glasbila, ki se je uporabljalo ob različnih praznikih. To se sliši mikavno, kajti tudi mi bomo naGlas trobili skozi vse leto.
O marcu v povezavi s starimi Rimljani pa ni mogoče govoriti, ne da bi omenili slavne marčeve ide. Te sovpadajo s prvo luno v novem letu, v naši zavesti pa živijo predvsem kot opozorilo vedeža Juliju Cezarju: Boj se marčevih id! Zaman, kajti zarotniški senatorji so ga umorili prav na dan marčevih id leta 44 pr.n.št. Ide se imenujejo dnevi v mesecu, ki so obeleževali polne lune, stari Rimljani pa so na ta dan slavili starodavni praznik Ane Perene, boginje leta. Ime izhaja iz annare perennare – preživeti leto in mnogo let. Si lahko naš e-Glas želi boljšo zdravico ob svojem nastanku? Mi ji pritrjujemo in se bomo potrudili, da se tudi uresniči!
JKZ
Kuhalnica
Prehrana je v svetu avtizma velik izziv: težave so lahko barva, tekstura, vonji živil. Čisto posebno vprašanje je hranjenje v družbi. In potem je seveda tu še zmešnjava barv in okusov, ki nastane na krožniku ... Slišati je zapleteno. In pogosto tudi res je zapleteno. Lahko pa je tudi zelo enostavno. Naučimo se razumeti pomen prehrane za zdravje in – zakaj pa ne – naučimo se kuhati. Pri tem pa imejmo ves čas v mislih osnovno priporočilo za prehranjevanje avtistov, tako zelo nagnjenih k rutini in ponavljanju, kar pogosto vodi v enolično prehranjevanje: hrana mora biti pestra!
ODPOR DO HRANE PRI AVTISTIH
Okušanje hrane je zapleten proces. Vonj že tako predstavlja dobri dve tretjini našega okusa, poleg tega pa k našem okusu prispevajo še tekstura/občutek hrane ter izgled. Vse to (poleg priučenih asociacij) vpliva na našo percepcijo gnusa do hrane. Na splošno gledano pri odporu/gnusu do hrane govorimo o bioloških, psiholoških in kulturnih dejavnikih.
Z evolucijskega vidika je gnus ključnega pomena. Že od prazgodovine dalje ljudem namreč služi kot neke vrste alarm za potencialno nevarno in oporečno hrano. Grenak okus se evolucijsko asociira s strupenimi rastlinami, sluzasto/kašasto strukturo z gnitjem, neznano/plesnivo hrano pa z nevarnostjo. Strah pred novo, neznano hrano (pa naj gre za nepoznan okus ali izgled) je hkrati tudi psihološki dejavnik. Ključno vlogo imajo še negativne izkušnje z določenim tipom hrane, pa tudi asociacije in spomini nanjo (npr. zastrupitev z morsko hrano ali pa spomini na bolniško hrano). Naše pretekle izkušnje so (med drugim) neizogibno povezane tudi z vzgojo (tako starševsko kot kulturno). Če smo se v otroštvu navadili jesti določeno hrano (npr. razne vrste zelenjave ali sir s plemenito plesnijo), nam bo kot odraslim morda manj ogabna. Če starš kaže odpor do določene hrane, lahko otrok privzame podoben odziv na isto hrano. Nenazadnje so tu tudi (tabu) kulturne delikatese, ki v večini kultur veljajo za ogabne, v redkih pa za delikatese (npr. žuželke).
Kaj pa avtisti?
Za mnoge osebe z avtizmom je značilna atipična senzorična obdelava in posledično večja občutljivost na okus. Ker hrano doživljamo iz več senzoričnih vidikov (okus, teksturo, vonj, barvo, zvok), to pomeni, da za avtista hrana predstavlja potencialno (pre)-občutljivost na enega ali več elementov hkrati, s tem pa več možnosti za senzorično preobremenitev oz. nelagodje. Za razliko od drugih nelagodij, ki se jim lahko izognemo (kot so glasni zvoki in premočna svetloba), hrano potrebujemo vsak dan, tj. so avtisti vsakodnevno izpostavljeni ogromnemu senzorični obremenitvi. Pri senzorni občutljivosti je vredno izpostaviti tudi super-okušanje (angl. super-tasting), saj je za nekatere posameznike lahko že majhna količina začimb neznosna (npr. česen), prav tako pa je lahko ovira tudi temperatura (npr. ohlajen obrok ali če je hrana prevroča). Na kratko, vsi prej našteti psihološki in kulturni dejavniki so pri avtistih še bolj izraženi.
Ključno vlogo pri avtistih igra želja po rutini in predvidljivosti; pri hrani ni nič drugače. Prej omenjen strah pred neznano hrano (angl. food neophobia) lahko pri avtistih privede do še bolj ekstremne selektivnosti hrane (tj. uživanje le nekaj “varnih” živil in/ali živil istih znamk), pa tudi priprave hrane. Pri slednji je ključna predstavitev in izgled hrane. Nekateri avtisti namreč bistveno raje jedo hrano z enakomerno teksturo (npr. raje zmiksana juha kot juha s kosi zelenjave) ali pa hrano določene barve, posledično pa tudi ne marajo, da se posamezne komponente hrane mešajo (npr. testenine in omaka). Takšna potreba po nadzoru oz. izbirčnost predstavlja svojevrsten občutek varnosti, zadovoljstva in obvladovanja anksioznosti, zato poizkušanje nove hrane predstavlja velik izziv in napor.
Kako se s tem spopasti?
Eden izmed načinov, ki lahko omili odpor do hrane, bi bilo postopno izpostavljanje s počasnim in »nenasilnim« uvajanjem težavne hrane. Za ilustracijo naj navedem svojo osebno izkušnjo. V mojem vrtcu je vzgojiteljica želela celotno skupino naučiti jesti zeleno solato. Na začetku so otroci samo gledali v skodelico solate na sredini mize. Naslednji dan je vsakemu otroku dala košček solate na rob krožnika. Dan potem so poizkusili košček solate, naslednjič spet večji košček, itd. Ko so otroci osvojili nezačinjeno solato, pa so dobili skodelico začinjene solate. Od takrat naprej je polovica skupine ob kosilu redno jedla solato. V kolikor se nekaj takega ne bi obneslo, obstajajo tudi tehnike desenzibilizacije, kjer s terapevtom delamo na obvladovanju občutljivosti do izgleda in okusa hrane. Navsezadnje pa bi tudi bolj avtonomna izbira hrane in spodbujanje samo-hranitve (npr. otrok naj si sam postreže z majhno porcijo, s katerimkoli priborom želi in naj si sam izbere eno izmed ponujenih živil) lahko vodila v boljše počutje.
Filip
Novo na e-trgu
Bralce vabimo, da obiščete Empatorijevo e-trgovino ter nas nagradite z nakupom izdelka iz naše spletne trgovine: nekateri so naša stalna ponudba, drugi so sezonske narave. Del vsakega nakupa v naši spletni trgovini namenjamo za delovanje Zavoda Empatorij, s tem pa tudi za spletni časopis e-Glas.
