ZNANOST V ODMERKIH
Diagnoza Aspergerjev sindrom (AS) je zavedena v uradnem registru diagnoz od leta 1990. Kot taka obstaja že od leta 1944. Dovolj časa, da se je na temo avtizma in AS nabralo veliko število strokovnih knjig. Nekatere so dostopne v slovenskem jeziku, druge ne. Vsaka dodaja splošni vednosti o motnjah na spektru dragoceno dodatno znanje. A časa za branje vseh običajno starši ter drugi sopotniki avtistov – ali celo same osebe na spektru – nimamo. V rubriki Znanost v odmerkih vam posredujemo naš izbor zanimivih strokovnih člankov, posebej zanimive odlomke iz strokovnih knjig, k sodelovanju pa vabimo tudi vse domače strokovnjake s področja avtizma, psihologe, delovne terapije, terapevtskega in asistentskega dela z avtisti.
Gašper Grašič:
TEORIJA UMA IN AVTIZEM – SINERGIJA, ANTAGONIJA ALI NEKAJ VMES?
Ko se pogovarjamo z nekom, se redko zavestno ustavimo in razmislimo: »Kaj ta oseba ve? Kaj misli? Kaj čuti?« A prav ta sposobnost – vstopiti v misli in notranjo realnost drugih ljudi in razumeti, da imajo svoja prepričanja, občutke in namere – je temelj našega družbenega življenja in predpogoj raznolikih diskurzov. Je osnova naše človeškosti in ena izmed pomembnih lastnosti naše psihične ustrojenosti. Ta sposobnost je znana kot teorija uma (ang. theory of mind, skrajšano ToM) in je nekaj, kar večina otrok začne razvijati že v zgodnjih letih življenja. Vendar pa ta razvoj pri nekaterih ljudeh poteka drugače, kar je še posebej očitno pri osebah z avtizmom, navajata Hacin Beyazoglu in Kodrič (2022).
Kaj je teorija uma?
Teorija uma se nanaša na sposobnost posameznika, da razume, da imajo drugi ljudje lastne misli, prepričanja in čustva, ki se lahko razlikujejo od njegovih (Marjanovič Umek, 2020). Ta sposobnost omogoča ljudem, da predvidevajo vedenje drugih in se primerno odzivajo v socialnih situacijah. Njena bistvena lastnost je, da omogoča razumevanje lastnih mentalnih stanj in mentalnih stanj drugih. Izraz »teorija uma« se ne naslanja na pomen izraza »teorija« v strogo znanstvenem kontekstu, ampak označuje predvsem strukturo in način oblikovanja predstav o svetu, saj si otrok oz. posameznik oblikuje naivne, spontane in vzročno-razlagalne sheme o mentalnih dogajanjih.
Eden izmed pomembnih kazalnikov razvoja teorije uma pri otrocih je njihova sposobnost lažne igre in pripovedovanja zgodb, v katerih liki ne vedo vsega, kar ve pripovedovalec (Marjanovič Umek, 2020). Prav tako se teorija uma kaže v razumevanju šal, ironije, sarkazma – skratka, elementov komunikacije, ki zahtevajo, da poslušalec razume, da je pomen povedanega lahko drugačen od dobesednega pomena besed. Če otrok v tem obdobju ne kaže znakov razumevanja teh konceptov, je to lahko eden od zgodnjih pokazateljev avtizma.
Razvojni psiholog Henry Wellman (1990, cit. v Marjanovič Umek, 2020) je raziskal, kako se teorija uma razvija pri otrocih, in ugotovil, da gre za proces, ki poteka v več stopnjah. Najprej otroci razumejo želje drugih (stopnja psihologija želje, okoli 2. leta – npr. oseba si želi piškota) in kasneje prepoznajo, da lahko poleg želja pomembno vlogo pri vodenju vedenja odigrajo tudi prepričanja (stopnja psihologija prepričanja-želje, okoli 3. leta, npr. otrok, ki si želi igrače, za katero je prepričan, da je pod mizo). Na tej stopnji otrok že razume, da so prepričanja del notranje stvarnosti (reprezentacija), a še ni zmožen doumeti, da so lahko napačna (da niso le kopija realnosti, ampak njena interpretacija). Na zadnji stopnji razvijejo sposobnost razlikovanja med resničnimi in lažnimi prepričanji, kar je ključni preizkus zrelosti teorije uma (stopnja prepričanja kot interpretacije in reprezentacije, med 4. in 6. letom starosti). Šele zadnja faza vključuje razumevanje kompleksnih miselnih stanj in dejanj, kot so dvomi, pretvarjanje, ironija in laganje. Kasneje v razvoju se teorija uma povezuje z vse bolj sofisticiranimi psihološkimi pojavi, kot so denimo prepričanja neke osebe o nekom drugem (prepričanja 2. reda).
Avtizem in izzivi pri razvoju teorije uma
Ljudje z avtizmom imajo pogosto težave pri razumevanju misli drugih (Hacin Beyazoglu in Kodrič, 2022). To ne pomeni, da ne čutijo ali da jim ni mar za druge – njihova pot do razumevanja družbene interakcije je preprosto drugačna.
Eden najpogosteje uporabljenih testov za ocenjevanje teorije uma je tako imenovani »Sally-Anne test«. Slovenska psihološka literatura je test preimenovala v Ana in Nika (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2023). V tem testu otroku predstavijo zgodbo o dveh punčkah, Niki in Ani. V splošnem poteka takole; Nika skrije kroglico v košaro in zapusti sobo. Medtem ko je Nika odsotna, Ana premakne kroglico v drugo škatlo. Ko pride Nika nazaj, otrok dobi vprašanje: »Kje bo Nika iskala svojo kroglico?« Otroci s pravilno razvito teorijo uma običajno razumejo, da Nika ne ve, da je bila kroglica premaknjena, in zato odgovorijo, da jo bo iskala v košari, kjer jo je pustila. Otroci z avtizmom pa pogosto odgovorijo, da bo Nika iskala kroglico v škatli, ker težje razumejo, da njeno znanje ni enako njihovemu in miselno stanje presojajo z lastne perspektive.
Ta težava v teoriji uma lahko pojasni, zakaj imajo ljudje s spektra avtističnih motenj pogosto težave pri socialnih interakcijah. Težko prepoznajo, kdaj je nekdo ironičen, kdaj se kdo šali ali kdaj nekdo nekaj pove s skritim pomenom (npr. besedne in retorične figure). Medtem ko se drugi otroci teh družbenih pravil in praks priučijo intuitivno, jih morajo otroci z avtizmom pogosto pridobiti na bolj zavesten način, s sistematičnim učenjem in opazovanjem. Hacin Beyazoglu in Kodrič (2022) dodajata, da so nekateri posamezniki z avtizmom zmožni razvitja samozavedanja in razumevanja lasnih misli. Razvoj teorije uma se povezuje z različnimi drugimi področji razvoja, npr. z govornim, kognitivnim, moralnim, socialnim in čustvenim razvojem (Marjanovič Umek, 2020).
Ali ljudje z avtizmom nimajo empatije?
Pogosto slišimo prepričanje, da ljudje z avtizmom nimajo empatije, ki pa je zmotno in potencialno škodljivo. V najsplošnejšem smislu lahko empatijo razdvojimo na 2 komponenti: kognitivno (razumevanje, procesiranje misli in občutkov drugih) in čustveno oz. afektivno (sočustvovanje z drugimi). Medtem ko imajo osebe z avtizmom lahko težave s kognitivno empatijo, imajo pogosto močno razvito čustveno empatijo. Milton (2012) je v literaturo vpeljal »problem dvojne empatije« (ang. the double empathy problem), s katerim ponazori razmak med zmožnostmi empatiziranja avtistov z nevrotipičnimi posamezniki in obratno. Zaradi različnih načinov dojemanja sveta, izkušenj in pričakovanj se v takšnih socialnih interakcijah lahko pojavi oteženo sočustvovanje s strani obeh udeležencev, kar oblikuje skorajda 2 različni »obliki« oz. modusa empatičnosti.
Poleg tega mnogi avtisti razvijejo alternativne strategije za razumevanje duševnih stanj drugih. Nekateri se učijo pravil družbenega vedenja na način, kot bi se tako rekoč »učili matematike« – skozi opazovanje vzorcev in logično analizo. Drugi se močno opirajo na besedne opise čustev in neverbalne znake, kot sta obrazna mimika ali telesna govorica. Vidimo, da strokovna in znanstvena dognanja razblinjajo pogoste, a napačne in neutemeljene mite o (psihološkem) delovanju avtistov, kar predstavlja pomembno razsežje znanstvenega delovanja. Na ta način omogoča znanost mnogim osebam razvijanje nujno potrebnih sposobnosti za spoprijemanje z vsakdanjimi bremeni, pa tudi vpetje v družbeno okolje, dvig splošnega psihičnega blagostanja, inspiriranje, preprečitev kakšnega faux pas in še marsikaj.
Praktične implikacije
Raziskave o povezanosti med teorijo uma in avtizmom so prinesle pomembna spoznanja, ki oblikujejo praktične pristope za podporo osebam z avtizmom. Razumevanje, da osebe z avtizmom razvijajo teorijo uma na drugačen način, poudarja potrebo po prilagoditvah v različnih vidikih vsakdana, npr. v izobraževalnem procesu. Pri otrocih z avtizmom je ključnega pomena uporaba strukturiranih metod, kot so socialne zgodbe in vaje za prepoznavanje čustev ter neverbalnih signalov. Te metode omogočajo boljše razumevanje družbenih norm in razvijanje socialnih veščin. V ospredje moramo potisniti predvsem negovanje in skrb za sposobnost čustvenega izražanja in navezovanja globljih in pomenljivih medosebnih odnosov. Skupni cilj palete različnih institucij, programov in oseb je namreč ravno družbena inkluzija avtistov in drugih nevrodivergentnih posameznikov.
Sklepna misel
Teorija uma je temeljni kamen vsakršne socialne interakcije, razumevanja drugih in socialnega funkcioniranja, njeno razvijanje pa je ključno za učinkovito komunikacijo ter medsebojno prilagajanje. Medtem ko večina ljudi to sposobnost pridobi spontano, se je morajo osebe z avtizmom pogosto učiti zavestno in sistematično. Pomembno je, da kot družba prepoznamo, da drugačen način zaznavanja sveta ni graje vredna napaka, aberacija, temveč variacija v načinu razmišljanja. S prilagojenimi pristopi, prožno in gibko miselnostjo, odprto komunikacijo in sprejemanjem raznolikosti lahko ustvarimo okolje, kjer se lahko vsak posameznik – ne glede na svoje nevrološke in vedenjske posebnosti – razvija in vključi v skupnost.
Reference
Hacin Beyazoglu, K. in Kodrič, J. (2022). Teorija uma, izvršilne funkcije in metajezikovne zmožnosti pri osebah z avtizmom. Anthropos, 1(2), 29–49.
Marjanovič Umek, L. (2020). Spoznavni razvoj v zgodnjem otroštvu. V L.
Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija (II. zvezek, str. 342–368). ZIFF.
Marjanovič Umek, L. in Fekonja, U. (2023). Ocenjevanje govora otrok in teorije uma. V: L. Marjanovič Umek in M. Zupančič (ur.), Razvojna psihologija: Izbrane teme (str. 108–126). Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Milton, D. E. (2012). On the ontological status of autism: The ‘double empathy problem.’ Disability and Society, 27(6), 883–887.
Novo na e-trgu
Bralce vabimo, da obiščete Empatorijevo e-trgovino ter nas nagradite z nakupom izdelka iz naše spletne trgovine: nekateri so naša stalna ponudba, drugi so sezonske narave. Del vsakega nakupa v naši spletni trgovini namenjamo za delovanje Zavoda Empatorij, s tem pa tudi za spletni časopis e-Glas.
