KULTura
Če govorimo o drugačnosti, je le malo področij, kjer bi ta domovala tako udobno kot v umetnosti. Ustvarjalnost je svet, ki je – prav tako kot svet avtizma – svoje lastno vesolje. Kvaliteta obeh je, da nas izzivata v tem, koliko smo sposobni razširiti meje svojega sveta, da bo v njem prostor tudi za nekaj doslej neznanega, videnega na nov, drugačen način.
Zahvaljujemo se avtoricam in avtorjem za prijazno dovoljenje za objavo pesmi oz. odlomka, izbranih za uvod v rubriko KULTura.
Simona Semenič:
ME SLIŠIŠ?
torej, žrtev je bila predstava o nekaterih mojih
boleznih, težavah, tegobah, kakor sem jih
poimenovala v letu 2007
danes jih ne imenujem več tako
danes jih imenujem blagoslov
ker sem se naučila, da so stvari, ki morda na prvi
pogled zgledajo kot breme, pravzaprav darila
darila, ki jih moraš prav odpret, da bi postala
opora in smerokaz
Simona Semenič, Me sliši? KUD AAC Zrakogled, 2017
Mi pišemo
Aliasa:
BESEDE NA TANČICI
Včasih razumem, večinoma ne.
Zato po navadi premislim, pretehtam,
katere so možnosti vse.
Katero od vseh razumevanj velja?
Velja ne nobeno? Veljajo vsa?!
Tako se utrujam, radosti zamujam.
Ponoči se zbujam, da le razumela bi
nekaj, nekako, četudi ne vsako
idejo, nalogo, karkoli, da le ne bi
šanse že spet spremenila v napako.
Se trudim, razmišljam, vklopim razum,
kljub temu zgodi se nesporazum.
Včasih vprašam, kaj zdaj to pomeni?
Sem prav razumela? Bom jaz ponovila,
in vi mi povejte, če kaj sem zgrešila.
Si bom zapisala! Prav res, čisto vse,
drugače ni dvoma, da bom pozabila.
Preverimo skupaj. Je prav? To je krasno!
A ni? Ponovimo. Še šestkrat vprašam.
Življenje počasno živim in se spomnim:
na pamet se svojo naj ne zanašam.
Se trudim, razmišljam, vklopim razum,
kljub temu zgodi se nesporazum.
Včasih edino, kar vem, je le dejstvo,
da žal ne razumem. Pa česa? Ne vem!
Zrem v človeka, misli so glasne
in prosim besede, naj bodo že jasne!
Pa niso, je megla, oblaki, navleka.
V glavi se skriva nekakšna prepreka.
Priznam, ne razumem ničesar! V redu, vem,
rekli mi boste: “Je treba vprašat.”
Če pa ne vem, kaj!
In tudi ne, zakaj.
Kdo zmore to zmedo prenašat?
Koleščke v glavi premikam, vrtim.
Zavedam se, svetu neumna se zdim.
Kratki stik se zgodi, zapleta se um.
Že spet se zgodil je nesporazum.
Aliasa:
DOPUST SPOZNANJA, marec 2021
Pred vami je zgodba, ki sem jo sanjala ponoči in podnevi zabeležila. Štiri leta nazaj, ko sem še zapisovala sanje, sem mi je zgodila sledeča avantura. Prebrala sem jo istega leta na soareji v DIC-u. Prilagam jo v prvi izvod spletnega časopisa e-Glas, saj se s svojimi dogodki praktične narave lepo poda k pesmi Besede na tančici, ki ponazarja intelektualni mlinček v glavi, ki se mi preveč vrti.
Globoko v naravi, daleč od civilizacije šotorim s kolegicama. Gozd je poseljen z majhnimi pošastmi – v njem kar mrgoli majhnih, sivih bitij, ki nekako lezejo, nekako stopicljajo s kratkimi nožicami in prežijo nate z dolgimi sesajočimi gobci in strupenimi zobmi. Vemo pa, da pridejo bitja na plano le ponoči, in nas najdejo le, če pustimo v šotoru prižgane svetilke.
Neko noč me punci pustita samo in gresta malo po svoje. Jaz, kakršna sem, pozabljiva, zvečer pozabim ugasniti luč.
Kmalu v šotor vdira cela horda sesalk, lezejo ena čez drugo in se prerivajo proti meni. Grizejo me v noge, povsod. Derem se ko jesihar, kričim na pomoč in molim, da me bosta prijateljici slišali.
Ne dolgo zatem ju zagledam pred šotorom in si oddahnem. Zagotovo se bosta česa domislili. V tistem trenutku pa se nečesa domislim jaz.
Kaj, če je strup, ki ga pošasti hranijo v zobeh kot kače, uspavalen? Na meni pa ne deluje, ker sem toliko večja in težja od njih? Hitro zgrabim eno in jo obrnem stran, njena usta potisnem ob telo druge.
Tako zavzeto napadalna je, zatopljena v grickanje, da ne opazi, da zdaj napada svojo sorodnico in ne svoje žrtve. Ugriznjena žival v trenutku obleži kot mrtva, kot bi ji pravkar dali konjsko dozo sedativa.
Preplavi me občutek zmagoslavja, uspeha, počutim se inteligentno in močno.
Trik ponovim še enkrat. In še enkrat. Bolj rejena med pošastmi potrebuje kar štirikratno dozo strupa, a tudi ta pade dol.
Kmalu je pred mano v šotoru grmada nakopičenih spečih bitij.
Dekleta smo rešena in brezskrbna.
Orlando Stepančič:
MOŽGANSKI ŽIVCI
V glavi so možgani,
ki so nam že dokaj znani,
tam so tudi možganski živci,
ki so za gibanje, čutila glavni krivci.
Npr. vidni živec,
ta za vid je krivec.
Vohalni pa je tisti, ki razloči,
da smrdljivi in dišeči vonj nista isti.
Motorični abducentni živec
poskrbi, da nobeno izmed naših očes ni lenivec.
In pa obrazni živec,
ta za grimase krivec.
Imamo pa še živce z nalogami več,
ta pride prav, kadar ven gremo tečt.
Slušno-ravnotežni živec poskrbi,
da nas na nogah ravnotežje nič ne skrbi.
Kranialnih živcev pa 12 imamo,
po njihovi zaslugi tudi toliko znamo,
saj če jih ne bi imeli,
niti pesmice ne bi zapeli.
Avtizem v knjigah in filmih
Morda o lastnostih oseb na avtističnem spektru veste več, kot se vam zdi. Še posebej ljubitelji knjig in filmov. Obojih je na temo avtizma ali drugih vrst mentalnih motenj kar precej, nekateri neposredno tematizirajo sam avtizem in so koristni, ker podajajo informacijo o svetu drugačnosti in ga na ta način destigmatizirajo. So pa tudi knjige in filmi, ki drugačnost spuščajo v svoj tematski sklop skoraj neopazno, je ne tematizirajo in se gibljejo na nedoločljivi meji obeh svetov, in prav zato to mejo tudi delno brišejo, delno pa premoščajo. Ste videli film, v katerem je junak, pa čeprav stranski – ali pa kar glavni – prav zanimivo podoben osebam na spektru? Ste se ob branju knjige namuznili, ko ste v katerem izmed junakov prepoznali tipične avtistične poteze? Vabimo vas, da delite to opažanje z nami in nas opozorite na takšne knjige ali filme.
Lucija Stepančič:
FILMA Pat Garret in Billy the Kid / Bob Dylan: Popolni neznanec
Osebe z Aspergerjevim sindromom se zadnje čase vse pogosteje pojavljajo v filmih, in to je prav gotovo v prid ozaveščanja javnosti. Če smo pozorni, pa ugotovimo, da se v umetnosti pojavljajo že ves čas, resda sporadično, a umetniško toliko bolj dognano, predvsem pa zelo daleč od klišeja. V velikih delih je vsak od njih drugačen, vsak ima svojo individualnost. Tako kot tudi v resničnosti.
- Pat Garret in Billy the Kid, ZDA 1973, režija Sam Peckinpah, igrajo James Coburn, Kris Kristofferson, Bob Dylan
- Bob Dylan, popolni neznanec, ZDA 2024, režija James Mangold, igrajo Thimothée Chalamet, Edward Norton, Elle Fanning, Monica Barbaro
Ne bi se čudila, če danes nihče ne bi več vedel, kaj je western, saj so filmi o divjem zahodu, (o Severni Ameriki in Mehiki iz druge polovice 19. stoletja), počasi izgubljali popularnost že v času mojega otroštva. Prizori hrupne ježe po preriji, streljanje, nenehni spopadi, neznosna lahkost ubijanja, pretiravanje z akcijo, patriarhalni svet, kjer šibkejši nima prav nobenih možnosti, vse to smo, upajmo, prerasli, ali pa je postalo vsaj dolgočasno. Še bolj staromodno pa učinkuje klasični lik kavboja, ki kar poka od mačizma, tako kot ves čas tudi poka iz njegove pištole. In zakaj to pripovedujem aspijem, katerih svet je v bistvu diametralno nasproten kavbojskim vrednotam? Prav zato.
Klasični western je zadnje, kar bi priporočala aspijem. Hrupna akcija z drvečimi konji, predvsem pa veliko streljanja: vse to odbija marsikoga, tudi mene, še posebej pa njih. Vendar je znotraj žanra izjemoma nastal tudi kakšen presežek, in Pat Garret in Billy the Kid je genialen film. Največje presenečenje pa je, da se v westernu znajde tudi aspi: najdemo ga v liku šerifovega pomočnika Aliasa, ki ga igra Bob Dylan. Za razliko od drugih kavbojev, alfa samcev, egotripašev in gobezdal, se drži v ozadju in komajda spregovori besedo. Njegova skrivnostnost ostale kavboje močno živcira in prav zanimivo je, kako nemirni postanejo vsi, ki se znajdejo v njegovi bližini, kako slabo junaki divjega Zahoda, ki so polni sebe, prestanejo srečanje z drugačnostjo. Umirjena zadržanost se jim zdi nevarna, čeprav sami ne vejo, zakaj. Že njegovo ime je prava uganka, ko jim reče, naj ga kličejo Alias, zveni nekako tako, kot bi jim rekel, naj ga kličejo Drugo ime. Bob Dylan, tudi sam avtist, je karseda prepričljivo odigral vlogo samotarja in poleg tega napisal tudi nepozabno glasbo za ta film. Iz kantavtorske glasbe, iz ozadja čudovite mehiške pokrajine in zagonetnega lika je nastalo nekaj poetičnega in neverjetno lepega. Tako je prikazana tragedija o dveh prijateljih, ki sta živela tudi v resničnosti, in postala sovražnika, potem ko je eden od njiju postal šerif. Film Pat Garret in Billy the Kid še vedno velja za klasiko, nesporno uvrščeno v zgodovino.
Po 52 letih, ki so minila od snemanja te legende, je Bob Dylan še vedno med živimi, edini iz vse ekipe, tako kot je vse preživel tudi v filmu. Še vedno je legenda rockovske glasbe, neštetokrat nagrajen, za besedila svojih pesmi pa je prejel celo Nobelovo nagrado za literaturo. Letos je pri 85 letih dočakal tudi že svoj drugi biografski film. Tu namesto njega nastopi Thimothée Chalamet, ki z osupljivo podobnim glasom tudi odpoje njegove komade. Za razliko od prejšnjega filma je Dylan tokrat v središču pozornosti, a se giblje osupljivo enako: ob vsej svoji slavi in v soju žarometov ostaja skrivnostni neznanec, ki ohranja karizmo neznanega, nedosegljivega in nepristopnega. Še kot rockovska zvezda je vedno učinkoval distancirano, in celo njegovo hojo skozi urbano džunglo New Yorka zaznamuje poseben čar samosvojosti. Tudi v tem filmu, pa čeprav je popolnoma drugačen od prejšnjega, se razkrivajo vse plati življenja z Aspergerjevim sindromom. Dylanovo samotarstvo je bilo žal pogosto narobe razumljeno, kar je privedlo do nesporazumov z okolico, predvsem seveda z ženskami. Njegova prednost pa je izjemno močna fokusiranost, ki je tudi lastnost večine aspijev. Kot je temu rekel sam: »Prišel sem od daleč in začel na dnu. Ampak usoda je bila jasna. Zdelo se mi je, da gleda naravnost vame in v nikogar drugega.«
Novo na e-trgu
Bralce vabimo, da obiščete Empatorijevo e-trgovino ter nas nagradite z nakupom izdelka iz naše spletne trgovine: nekateri so naša stalna ponudba, drugi so sezonske narave. Del vsakega nakupa v naši spletni trgovini namenjamo za delovanje Zavoda Empatorij, s tem pa tudi za spletni časopis e-Glas.
